Neprespani starši: zakaj pomanjkanje spanja ni nekaj, kar moramo preprosto sprejeti
Updated: Oct 8
Ko dobimo dojenčka, nam je jasno, da nas čaka vsaj kakšna neprespana noč. Da bomo ponoči vstajali, hranili, tolažili in včasih ob treh zjutraj razmišljali, ali se sploh še splača iti nazaj spat. :)
Veliko govorim o preutrujenosti dojenčkov in otrok, tokrat pa bi se rada te teme dotaknila še z druge strani. S strani staršev. Predvsem mamic, ki so pogosto tiste, ki nosijo največji del nočne skrbi za dojenčka. Ker se mi zdi, da smo postali neverjetno dobri v razlaganju, zakaj je pogosto prebujanje dojenčkov normalno. Precej slabši pa smo v priznavanju, kako zelo lahko takšno prebujanje vpliva na starše.

Pomanjkanje spanja ni samo utrujenost
Ena neprespana noč nas lahko pošteno zdelá. Kaj šele tedni ali meseci prekinjenega spanja. Pomanjkanje spanja vpliva na našo zbranost, spomin, razpoloženje in sposobnost obvladovanja vsakodnevnih obremenitev. Dolgotrajno pomanjkanje spanja pa je povezano tudi z večjim tveganjem za številne zdravstvene težave. In čeprav se o tem pogosto pogovarjamo precej lahkotno, posledice za družino niso nujno majhne.
Pomislite samo, kaj vse prestane žensko telo.
Nosečnost, ki je že sama po sebi lahko fizično in psihično naporna. Zadnji tedni, ko marsikatera nosečnica že zelo slabo spi. Potem porod, okrevanje, hormonske spremembe, vzpostavljanje dojenja ali pripravljanje stekleničk in skrb za novorojenčka. In ravno takrat, ko bi telo potrebovalo ogromno počitka, se začne obdobje, ko je tega pogosto najmanj.
Seveda svoje otročke obožujemo. Seveda zanje skrbimo z veseljem. Ampak to še ne pomeni, da nas vse skupaj ne more popolnoma izčrpati.

»Spi, ko spi dojenček.«
Aha. Seveda. :)
To je verjetno eden najbolj znanih nasvetov, ki jih dobijo novopečene mamice. In če vam uspe, super! Sama sem ena tistih, ki čez dan zelo težko zaspijo, tudi kadar so utrujene. Zato dobro vem, da ta nasvet ni vedno tako enostavno izvedljiv.
Počitek je pomemben, tudi kadar ne moremo zaspati. Prav tako pomoč partnerja, družine ali kogarkoli, ki lahko vsaj za nekaj časa prevzame del obveznosti. Ampak tukaj bi rada opozorila še na nekaj.
Ne moremo vseh težav, ki jih povzroča kronično pomanjkanje spanja, rešiti z nasvetom, naj mamica več počiva.
Če se otrok mesece in mesece prebuja desetkrat na noč, je povsem razumljivo, da je družina izčrpana. In mislim, da bi morali to jemati precej bolj resno.
Ali je res treba samo počakati, da mine?
Tukaj imam precej jasno mnenje.
Da, pogosto nočno prebujanje je pri dojenčkih razvojno normalno. Da, novorojenčki potrebujejo nočna hranjenja in njihovi spalni ritmi še dozorevajo. Toda razvojno normalno še ne pomeni, da moramo vsako situacijo sprejeti kot nespremenljivo. Sploh ko govorimo o nekoliko starejših dojenčkih in malčkih.
Pogosto slišim dve povsem nasprotujoči si prepričanji. Prvo je, da moramo otroka pustiti jokati, če želimo, da se nauči spati. Drugo pa, da ne smemo spreminjati ničesar, ker bo otrok že sam od sebe nekoč začel bolje spati.
In jaz se ne strinjam z nobeno od teh skrajnosti.
Metod izjokavanja pri svojem delu ne uporabljam in jih ne svetujem. Ne želim, da bi morali starši pri izboljševanju spanja svojega otroka puščati samega v stiski. Prav tako pa ne verjamem, da moramo staršem, ki so že povsem na robu svojih moči, preprosto reči, naj potrpijo še nekaj mesecev ali let.
Obstajajo tudi druge možnosti.
Možnosti, pri katerih upoštevamo otrokovo starost, razvoj, temperament in potrebe. Pri katerih so starši prisotni, otroka spremljajo in mu nudijo podporo. In pri katerih ne predpostavljamo, da je treba za boljše spanje avtomatsko ukiniti dojenje, otroka preseliti v drugo sobo ali prekiniti bližino, ki je družini pomembna. To ne pomeni, da bodo spremembe vedno enostavne ali da bodo rezultati vidni čez noč.
Pomeni pa, da imamo izbiro.

Tudi starši s(m)o pomembni
Včasih imam občutek, da smo v želji, da bi čim bolje razumeli otrokove potrebe, nekoliko pozabili na potrebe staršev. Kot da je mamina izčrpanost nekaj postranskega. Nekaj, kar preprosto pride v paketu z materinstvom.
Pa ni tako.
Otrok potrebuje odzivne, prisotne starše. Starši pa za to potrebujejo tudi spanec, počitek in podporo. In čeprav popolnoma razumem, da z majhnimi otroki ne bomo vedno spali toliko, kot bi si želeli, se mi zdi pomembno, da ne normaliziramo skrajne izčrpanosti.
Ni treba izbirati med otrokovimi potrebami in potrebami staršev.
Pri svojem delu vedno iščem rešitve, ki upoštevajo oboje. Ker si želim, da bi se otroci ob spremembah počutili varne in podprte. In da bi starši spet lahko zadihali.
Če se tudi pri vas noči že dolgo vrtijo v začaranem krogu in si želite poiskati drugačno pot, si lahko več o mojem pristopu in svetovanjih preberete na strani Moje storitve.
Lara, Sladko spanje




Komentarji