Ko dobimo dojenčka je jasno, da nas čaka vsaj kakšna neprespana noč in da bomo (vsaj prve mesece) morali ponoči kdaj vstati. Normalno je, da novorojenčki ne prespijo noči, povsem normalno je, da se ponoči prebujajo za hranjenje in tudi, da na začetku še nimajo občutka za dan in noč.
Veliko omenjam preutrujenost pri dojenčkih in otrocih, tokrat pa želim, da se te teme dotaknemo tudi z druge strani; s strani staršev. Že ena sama ura izgubljenega spanca se pozna in vpliva na nas tako fizično kot psihično. Za LE ENO izgubljeno uro potrebujemo do štiri dni, da jo nadomestimo. Ko pa se te ure začenjajo nabirati, se seveda začnejo kopičiti tudi posledice. Pomanjkanje spanja dokazano vpliva na:
-utrujenost, izčrpanost
-zmanjšane mentalne zmogljivosti
-nihanja v razpoloženju
-zmanjšan imunski odziv telesa
-pridobivanje telesne teže
Ko govorimo o kroničnem pomanjkanju spanja pa so posledice še veliko bolj resne in lahko vodijo v spremembe živčnega sistema, te pa v srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen in težave v duševnem zdravju.
Tu je nujno, da imamo v mislih nove starše, predvsem mamice. Mamičino telo gre že skozi nosečnost čez velik in dolgotrajen napor, veliko nosečnic se z nespečnostjo sooča že v zadnjem trimestru (nekatere še prej). Potem seveda sledi porod, ki je zopet za mamo ogromen fizičen napor, ne glede na potek in trajanje poroda. Po vsem tem pa mamico ne čaka počitek ampak skrb za novorojenčka, vzpostavitev dojenja ali pripravljanje stekleničk in vse kar pride poleg. Vse kar z največjim veseljem počnemo, ampak ne zanemarimo izčrpanosti v ozadju. Na mamice vpliva po porodu še nihanje hormonov in če v ves ta koktajl dodamo še hudo pomanjkanje spanja, nam je lahko jasno, da je pod temi pogoji zelo težko funkcionirati.
Bistveno je, da nova starša (predvsem mami), prve mesece počivata, ko le lahko. Načrtno pišem naj mami počiva, ker sem sama ena tistih, ki tekom dneva enostavno ne zmorem spat in vem, da je podobno za marsikoga. Že počitek pomeni veliko in vsaka ura spanca, ki jo uspemo poloviti, tudi.
Kaj je smisel tega zapisa? Vemo, da je normalno, da dojenčki ne spijo v kosu in za dolga obdobja ter je treba ta čas le čimbolj efektivno prebroditi. Prve mesece lahko le nežno vplivamo na dojenčkove spalne navade, s tem da prilagajamo njegovo spalno okolje in pogoje (o čemer bo govora v prvem sklopu predavanj o spanju). Po četrtem mesecu starosti pa se vzpostavijo potrebni spalni sistemi za spanec podoben odraslemu. Takrat pa lahko in celo smiselno je, da dojenčka začnemo učiti zdravega in primernega spanja. Brez tega, da ga puščamo samega, brez izjokavanja, brez tega, da ga odvajamo od dojenja, brez tega, da ga premikamo v njegovo posteljico, sobo…da se brez vseh teh ukrepov. Da se tako, da se ob tem počuti dobro cela družina, brez preživetih in zastarelih metod.
Kar sama opažam, sta dve skrajnosti. Dojenčke, ki so še vedno izjokavani, ker ljudje mislijo, da je to edini način, da se otroka nauči spati (večinoma kontrolirano izjokavanje oziroma po Ferberjevi metodi) in družine, kjer se starši, oziroma predvsem mamice, prebujajo tudi po 10x in več na noč. Ne eno ne drugo ni ok. Otroci se do šolskih let niso sposobni sami pomirit, zato ne moremo pričakovati od dojenčka, da se bo kar naučil samoregulacije in uspavanja. In ne moremo pričakovati, da bodo mamice funkcionirale na nekaj urah razbitega spanja. Da se drugače. Brez “žrtvovanj” na eni ali drugi strani.
Kommentare