top of page

Četrti trimester in spanje

Po rojstvu otroka je eno najpogostejših vprašanj: "Kako pa kaj spite?", spanje po rojstvu otroka je tudi eno najpogostejših skrbi novopečenih mamic. Šole za starše spanja ne omenjajo, tudi knjige, ki jih mamice prebiramo v času nosečnosti, so glede spanja zelo skope. Na koncu se spanje opredeli na dojenčke, ki "pridno" spijo (od prvega dne) in na tiste, ki ne spijo. Brez nadaljnih informacij.


Če seveda padete v prvo kategorijo (kar ni najbolj pogosto:) ) najbrž na spanje v prihodnosti ne boste prav pogosto pomislili in bo v življenju vaše družine spanje nekaj samoumevnega. V kolikor pa padete v drugo kategorijo, pa je zadeva nekoliko bolj zapletena. Vsako mamico, ki potarna, da dojenček ne spi, se navadno odpravi s tem, da je to "normalno". Kot so "normalni" krči, "normalen" je refluks, vse izzveni samo od sebe slej kot prej. Drugi odgovor, ki ga mamice nespečih dojenčkov najpogosteje dobijo pa je, da je dojenčka preprosto treba pustiti jokati, da se nauči sam zaspati. Tretji odgovor, ki se nanaša na nočno spanje pa, naj se ukine nočno dojenje (če je dojenček že dovolj star in primerno napreduje).


Pa razčlenimo vsak del posebej.


Prva stvar, ki jo je potrebno omeniti, so realna pričakovanja. Nihče jih ne omenja, nihče ne poučuje mladih staršev o normalnih ciklih in spalnih procesih dojenčkov, kar je res škoda. Če bi se to znanje vključilo v predavanja Šol za starše, bi bilo marsikateri družini prihranjeno veliko stresa in neprespanih noči. Potrebno se je namreč zavedati, da se proizvodnja spalnih hormonov pri dojenčku začne nekje okoli 9. tedna starosti, cirkadiani ritem (ritem dan-noč) pa se vzpostavi nekje okoli 4. meseca starosti. Kaj to pomeni? To pomeni, da dojenček do 4. meseca starosti nima vzpostavljenih fizioloških procesov, da bi spal v daljših časovnih obdobjih ali da bi prespal noč. Do 4. meseca je zelo normalno, da otrok spi krajša časovna obdobja, razporejena skozi celoten razpon 24-ih ur. Dojenčkov, ki spijo zelo dolgo v kosu ali prespijo noč, je v prvih mesecih zelo malo. In ja, zdaj sem tudi jaz rekla, da je normalno, da otrok ne spi (prve mesece), kar pa še ne pomeni, da se moramo s tem kratko malo sprijazniti in pustiti, da zadeve izzvenijo -kar lahko traja tudi leta! Se pa ponavadi raven stresa zmanjša, ko vidimo, da je nekaj normalno in pogosto in ok, ter da naš otroček ne spi le zato, ker mu to njegov razvoj in fiziologija tega (še) ne dopuščata. V prvih mesecih se lahko veliko naredi na temeljih zdravih spalnih vzorcev in ritmov, dojenčku lahko z rutino, izpostavljanjem svetlobi, primernim okoljem in navadami pomagamo, da razvije zdrave spalne procese in navade.

 

Čeprav še vedno obstajajo svetovalci za spanje, ki zagovarjajo tako ali drugačno obliko izjokavanja, se sama ob omembi le-tega kar zdrznem. Izjokavanje (Cry it out method) je najstarejša spalna metoda in na žalost tudi najbolj znana, okoli nje je veliko polemik, dilem in stigme. Najhuje pa je to, da se svetovanje za spanje enači s to metodo. Izjokavanje, klasično ali nadzorovano (Controlled crying ali Ferberjeva metoda) deluje na principu, da se otrokov jok ob uspavanju ne nagrajuje s pozornostjo, torej se otroka pusti samega, da se pomiri in zaspi. Metoda je tako znana, ker je bila to edina metoda, ki se jo je včasih uporabljalo, saj v večini primerov sicer deluje, je enostavna in hitro prinese rezultate. Ko pa začnemo kopati malo globlje, pa vidimo, da je v današnjih dneh jasno, da dojenček ni sposoben, da se sam pomiri, da nima mehanizmov, ki so potrebni, da bi se sam potolažil in zaspal. Otrok se skozi jok enostavno nauči, da nihče ne bo prišel, da nihče ne bo uslišal njegovih klicev in čez čas obupa. Sama izjokavanja ne prakticiram in ga nikoli ne svetujem. Danes imamo na voljo metode, kjer je starš prisoten ob otročku in mu nudi podporo, bližino ter ne ruši vezi, povezanosti in zaupanja med njima. Imamo na voljo metode, ki so nežne in sočutne tako za otroka, kot za starše. Te metode res ne delujejo čez noč in zahtevajo nekaj vztrajnosti, vendar so na koncu vredne vsega vloženega truda.


 

Še ena zmotna praksa, ki je sama ne prakticiram in ne svetujem, je opuščanje nočnega dojenja. Kdaj in kako se bo dojenje opustilo, je odločitev mame. Res je, da se spanje v mnogih primerih izboljša ob ukinitvi nočnega dojenja, nikakor pa ni to pravilo. Spanje je mogoče izboljšati kljub nočnemu dojenju in prav hudo mi je za mamice, ki se čutijo prisiljene nehati dojiti, čeprav si tega ne želijo, za priložnost, da bi se vsaj malo naspale. S pravimi informaciji, podporo in malo truda je mogoče, da se mamice naspimo in še vedno dojimo dojenčke, v kolikor si tega želimo.




48 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page