top of page

Ko dobimo dojenčka je jasno, da nas čaka vsaj kakšna neprespana noč in da bomo (vsaj prve mesece) morali ponoči kdaj vstati. Normalno je, da novorojenčki ne prespijo noči, povsem normalno je, da se ponoči prebujajo za hranjenje in tudi, da na začetku še nimajo občutka za dan in noč.



Veliko omenjam preutrujenost pri dojenčkih in otrocih, tokrat pa želim, da se te teme dotaknemo tudi z druge strani; s strani staršev. Že ena sama ura izgubljenega spanca se pozna in vpliva na nas tako fizično kot psihično. Za LE ENO izgubljeno uro potrebujemo do štiri dni, da jo nadomestimo. Ko pa se te ure začenjajo nabirati, se seveda začnejo kopičiti tudi posledice. Pomanjkanje spanja dokazano vpliva na:

-utrujenost, izčrpanost

-zmanjšane mentalne zmogljivosti

-nihanja v razpoloženju

-zmanjšan imunski odziv telesa

-pridobivanje telesne teže


Ko govorimo o kroničnem pomanjkanju spanja pa so posledice še veliko bolj resne in lahko vodijo v spremembe živčnega sistema, te pa v srčno-žilne bolezni, sladkorno bolezen in težave v duševnem zdravju.



Tu je nujno, da imamo v mislih nove starše, predvsem mamice. Mamičino telo gre že skozi nosečnost čez velik in dolgotrajen napor, veliko nosečnic se z nespečnostjo sooča že v zadnjem trimestru (nekatere še prej). Potem seveda sledi porod, ki je zopet za mamo ogromen fizičen napor, ne glede na potek in trajanje poroda. Po vsem tem pa mamico ne čaka počitek ampak skrb za novorojenčka, vzpostavitev dojenja ali pripravljanje stekleničk in vse kar pride poleg. Vse kar z največjim veseljem počnemo, ampak ne zanemarimo izčrpanosti v ozadju. Na mamice vpliva po porodu še nihanje hormonov in če v ves ta koktajl dodamo še hudo pomanjkanje spanja, nam je lahko jasno, da je pod temi pogoji zelo težko funkcionirati.

Bistveno je, da nova starša (predvsem mami), prve mesece počivata, ko le lahko. Načrtno pišem naj mami počiva, ker sem sama ena tistih, ki tekom dneva enostavno ne zmorem spat in vem, da je podobno za marsikoga. Že počitek pomeni veliko in vsaka ura spanca, ki jo uspemo poloviti, tudi.

 

Kaj je smisel tega zapisa? Vemo, da je normalno, da dojenčki ne spijo v kosu in za dolga obdobja ter je treba ta čas le čimbolj efektivno prebroditi. Prve mesece lahko le nežno vplivamo na dojenčkove spalne navade, s tem da prilagajamo njegovo spalno okolje in pogoje (o čemer bo govora v prvem sklopu predavanj o spanju). Po četrtem mesecu starosti pa se vzpostavijo potrebni spalni sistemi za spanec podoben odraslemu. Takrat pa lahko in celo smiselno je, da dojenčka začnemo učiti zdravega in primernega spanja. Brez tega, da ga puščamo samega, brez izjokavanja, brez tega, da ga odvajamo od dojenja, brez tega, da ga premikamo v njegovo posteljico, sobo…da se brez vseh teh ukrepov. Da se tako, da se ob tem počuti dobro cela družina, brez preživetih in zastarelih metod.



Kar sama opažam, sta dve skrajnosti. Dojenčke, ki so še vedno izjokavani, ker ljudje mislijo, da je to edini način, da se otroka nauči spati (večinoma kontrolirano izjokavanje oziroma po Ferberjevi metodi) in družine, kjer se starši, oziroma predvsem mamice, prebujajo tudi po 10x in več na noč. Ne eno ne drugo ni ok. Otroci se do šolskih let niso sposobni sami pomirit, zato ne moremo pričakovati od dojenčka, da se bo kar naučil samoregulacije in uspavanja. In ne moremo pričakovati, da bodo mamice funkcionirale na nekaj urah razbitega spanja. Da se drugače. Brez “žrtvovanj” na eni ali drugi strani.

Po rojstvu otroka je eno najpogostejših vprašanj: "Kako pa kaj spite?", spanje po rojstvu otroka je tudi eno najpogostejših skrbi novopečenih mamic. Šole za starše spanja ne omenjajo, tudi knjige, ki jih mamice prebiramo v času nosečnosti, so glede spanja zelo skope. Na koncu se spanje opredeli na dojenčke, ki "pridno" spijo (od prvega dne) in na tiste, ki ne spijo. Brez nadaljnih informacij.


Če seveda padete v prvo kategorijo (kar ni najbolj pogosto:) ) najbrž na spanje v prihodnosti ne boste prav pogosto pomislili in bo v življenju vaše družine spanje nekaj samoumevnega. V kolikor pa padete v drugo kategorijo, pa je zadeva nekoliko bolj zapletena. Vsako mamico, ki potarna, da dojenček ne spi, se navadno odpravi s tem, da je to "normalno". Kot so "normalni" krči, "normalen" je refluks, vse izzveni samo od sebe slej kot prej. Drugi odgovor, ki ga mamice nespečih dojenčkov najpogosteje dobijo pa je, da je dojenčka preprosto treba pustiti jokati, da se nauči sam zaspati. Tretji odgovor, ki se nanaša na nočno spanje pa, naj se ukine nočno dojenje (če je dojenček že dovolj star in primerno napreduje).


Pa razčlenimo vsak del posebej.


Prva stvar, ki jo je potrebno omeniti, so realna pričakovanja. Nihče jih ne omenja, nihče ne poučuje mladih staršev o normalnih ciklih in spalnih procesih dojenčkov, kar je res škoda. Če bi se to znanje vključilo v predavanja Šol za starše, bi bilo marsikateri družini prihranjeno veliko stresa in neprespanih noči. Potrebno se je namreč zavedati, da se proizvodnja spalnih hormonov pri dojenčku začne nekje okoli 9. tedna starosti, cirkadiani ritem (ritem dan-noč) pa se vzpostavi nekje okoli 4. meseca starosti. Kaj to pomeni? To pomeni, da dojenček do 4. meseca starosti nima vzpostavljenih fizioloških procesov, da bi spal v daljših časovnih obdobjih ali da bi prespal noč. Do 4. meseca je zelo normalno, da otrok spi krajša časovna obdobja, razporejena skozi celoten razpon 24-ih ur. Dojenčkov, ki spijo zelo dolgo v kosu ali prespijo noč, je v prvih mesecih zelo malo. In ja, zdaj sem tudi jaz rekla, da je normalno, da otrok ne spi (prve mesece), kar pa še ne pomeni, da se moramo s tem kratko malo sprijazniti in pustiti, da zadeve izzvenijo -kar lahko traja tudi leta! Se pa ponavadi raven stresa zmanjša, ko vidimo, da je nekaj normalno in pogosto in ok, ter da naš otroček ne spi le zato, ker mu to njegov razvoj in fiziologija tega (še) ne dopuščata. V prvih mesecih se lahko veliko naredi na temeljih zdravih spalnih vzorcev in ritmov, dojenčku lahko z rutino, izpostavljanjem svetlobi, primernim okoljem in navadami pomagamo, da razvije zdrave spalne procese in navade.

 

Čeprav še vedno obstajajo svetovalci za spanje, ki zagovarjajo tako ali drugačno obliko izjokavanja, se sama ob omembi le-tega kar zdrznem. Izjokavanje (Cry it out method) je najstarejša spalna metoda in na žalost tudi najbolj znana, okoli nje je veliko polemik, dilem in stigme. Najhuje pa je to, da se svetovanje za spanje enači s to metodo. Izjokavanje, klasično ali nadzorovano (Controlled crying ali Ferberjeva metoda) deluje na principu, da se otrokov jok ob uspavanju ne nagrajuje s pozornostjo, torej se otroka pusti samega, da se pomiri in zaspi. Metoda je tako znana, ker je bila to edina metoda, ki se jo je včasih uporabljalo, saj v večini primerov sicer deluje, je enostavna in hitro prinese rezultate. Ko pa začnemo kopati malo globlje, pa vidimo, da je v današnjih dneh jasno, da dojenček ni sposoben, da se sam pomiri, da nima mehanizmov, ki so potrebni, da bi se sam potolažil in zaspal. Otrok se skozi jok enostavno nauči, da nihče ne bo prišel, da nihče ne bo uslišal njegovih klicev in čez čas obupa. Sama izjokavanja ne prakticiram in ga nikoli ne svetujem. Danes imamo na voljo metode, kjer je starš prisoten ob otročku in mu nudi podporo, bližino ter ne ruši vezi, povezanosti in zaupanja med njima. Imamo na voljo metode, ki so nežne in sočutne tako za otroka, kot za starše. Te metode res ne delujejo čez noč in zahtevajo nekaj vztrajnosti, vendar so na koncu vredne vsega vloženega truda.


 

Še ena zmotna praksa, ki je sama ne prakticiram in ne svetujem, je opuščanje nočnega dojenja. Kdaj in kako se bo dojenje opustilo, je odločitev mame. Res je, da se spanje v mnogih primerih izboljša ob ukinitvi nočnega dojenja, nikakor pa ni to pravilo. Spanje je mogoče izboljšati kljub nočnemu dojenju in prav hudo mi je za mamice, ki se čutijo prisiljene nehati dojiti, čeprav si tega ne želijo, za priložnost, da bi se vsaj malo naspale. S pravimi informaciji, podporo in malo truda je mogoče, da se mamice naspimo in še vedno dojimo dojenčke, v kolikor si tega želimo.




Stavek, ki ga slišim zelo pogosto. "Spijo otroci od sosede, od sestre, od najboljše prijateljice, od daljne znanke...vsi otroci prespijo noč, le naš ne".


Tako kot se odrasli razlikujemo po tem koliko spanja potrebujemo, kako hitro zaspimo in kaj potrebujemo, da zaspimo, tako se razlikujejo tudi otroci. Tako kot nekateri odrasli lahko zaspijo kjerkoli in kadarkoli, drugi pa potrebujejo popolno temo in tišino, se razlikujejo tudi otročki. Poleg vseh načinov s katerimi jim lahko pomagamo boljše spati, moramo spoznati njihove preference, odkriti kaj pri njih deluje in kaj ne.



Vsekakor pa je nujno, da imamo starši realna pričakovanja. Ne počutite se slabo, če deluje kot da vsi otroci naokoli spijo, vaš otrok pa ne. 40% otrok se bo v zgodnjem otroštvu vsaj enkrat srečalo s težavami s spanjem. Vsak otroček je unikat, poseben in drugačen in navadno je potrebno le malo pomoči, da se spanje stabilizira.

1
2
bottom of page