Zakaj dojenček joka, ko ga položim v posteljico?

Dojenček je sit, previt in videti zadovoljen. V vašem naročju mirno opazuje okolico, morda že počasi zapira oči. Morda je že zaspal. Položite ga v posteljico. Jok. Dvignete ga in v nekaj trenutkih je spet vse v redu. Poskusite ponovno. Jok.

Po nekaj takšnih poskusih se verjetno začnete spraševati, kaj je s to posteljico tako zelo narobe. Saj vendar ni narejena iz žebljev :)

Zakaj dojenček joka vsakič, ko ga položite v posteljico, čeprav je v naročju povsem zadovoljen?

Posteljica ni nujno težava

Starši pogosto sklepajo, da dojenček preprosto ne mara svoje posteljice. Toda za majhnega dojenčka odlaganje ni samo sprememba prostora. Spremeni se precej več. V naročju čuti toplino vašega telesa, gibanje, utrip srca, vonj in dotik. Ob odlaganju se ti občutki spremenijo ali izginejo. Pri nekaterih dojenčkih je ta prehod povsem neopazen. Drugi se nanj odzovejo zelo intenzivno. Predvsem v prvih mesecih je potreba po telesni bližini nekaj povsem pričakovanega. Dojenček se šele prilagaja življenju zunaj maternice in pri tem pogosto potrebuje veliko naše pomoči. To ni manipulacija. Prav tako ni dokaz, da ste ga razvadili. Ne dovolite, da vam to prodajajo :).

Zakaj nekateri dojenčki odlaganje tako težko sprejmejo?

Razlog ni pri vseh enak. Pri novorojenčkih lahko pomembno vlogo igrajo nezrelost živčnega sistema, občutljivost na spremembe položaja in prirojeni refleksi. Eden od njih je tudi Morojev refleks, zaradi katerega se lahko dojenček ob nenadnem občutku spremembe položaja zdrzne. Pri nekoliko starejših dojenčkih se lahko pojavijo drugačne potrebe, povezane z razvojem, bližino in načinom uspavanja. Pomembno je tudi, kdaj se jok pojavi. Ali dojenček joka že ob samem odlaganju, čeprav je povsem buden? Se razburi šele, ko ga poskusite odložiti spečega? Ali v posteljici nekaj časa mirno leži, nato pa začne jokati? Na videz podobne situacije lahko skrivajo precej različne razloge.

Kaj pa, če ga pri ležanju nekaj moti?

Tega vprašanja ne bi kar preskočila. Če dojenček ob ležanju izrazito joka, se zvija, deluje, kot da ga nekaj boli, ali ima težave s hranjenjem, je pomembno pomisliti tudi na morebitno telesno nelagodje. Vzrok ni nujno povezan s spanjem.

Pri vztrajnem ali izrazitem joku, slabšem pridobivanju teže, pogostem bruhanju ali drugih znakih težav je smiseln posvet s pediatrom. Sama namreč ne želim vsakega joka ob odlaganju razložiti kot potrebo po bližini, še manj pa kot slabo spalno navado. Včasih je otrok preprosto nezadovoljen zaradi spremembe. Včasih pa nam z jokom sporoča, da ga nekaj moti.

»Ampak jaz ga res ne morem imeti ves čas v naročju.«

To je stavek, ki ga popolnoma razumem.

Morda imate doma še enega otroka. Morda potrebujete nekaj časa za gospodinjska opravila, tuširanje ali preprosto za to, da lahko za trenutek sedete brez dojenčka v naročju. Ob vsem tem vas morda spremlja še občutek krivde, ker poslušate, kako pomembno je odzivanje na otrokove potrebe. Naj povem nekaj, kar se mi zdi pomembno: odzivno starševstvo ne pomeni, da morate biti otroku fizično na voljo prav vsako sekundo dneva. Dojenček potrebuje vašo bližino, toda tudi vi imate potrebe. Iskanje ravnovesja med obojim ni sebičnost. Če otrok v naročju lepo spi, vi pa zaradi tega skoraj ne morete počivati, je želja po drugačnem načinu uspavanja povsem razumljiva.

Ali naj ga pustim jokati, da se navadi posteljice?

To ni pristop, ki ga uporabljam pri svojem svetovanju. Prepričanje, da se mora dojenček preprosto navaditi na posteljico tako, da ga pustimo jokati, spregleda pomembno vprašanje: zakaj mu je odlaganje sploh tako težko?

Prav tako pa ne verjamem, da je edina alternativa temu, da otroka nikoli ne odložimo. Pri nekaterih družinah je mogoče postopoma poiskati načine, ki otroku pomagajo sprejemati drugačne pogoje uspavanja, ob tem pa še vedno ohranjamo bližino in odzivnost.

Pri zelo majhnih dojenčkih je seveda pomembno, da imamo realna pričakovanja. Njihove potrebe in zmožnosti so drugačne kot pri starejših otrocih. Univerzalnega postopka zato ne bi priporočala.

Bližina in varnost gresta z roko v roki

Če vaš dojenček najraje spi na vas, je pomembno, da medtem ostanete budni. Zaspati z dojenčkom v naročju na kavču ali naslanjaču je posebej nevarno. Če vas izčrpanost že tako premaguje, da se bojite, da boste med držanjem dojenčka zaspali, je to dodaten razlog, da poiščete pomoč in varnejšo ureditev spanja.

Ni treba, da izbirate med jokom in nenehnim nošenjem

Dojenček, ki ob odlaganju joka, ni razvajen dojenček. Prav tako niste slab starš, če si želite, da bi lahko vsaj del dneva ali noči spal v svoji posteljici. Pomembno je razumeti, kaj otrok s svojim vedenjem sporoča, in poiskati način, ki upošteva njegove razvojne potrebe ter zmožnosti vaše družine.

Ker cilj ni, da se otrok nauči, da na njegov jok nihče ne bo odgovoril. Cilj je, da mu pomagamo do spanja na način, ob katerem se lahko počuti varnega. Počasi, nežno, v njegovem ritmu.

Če so odlaganje, uspavanje in spanje v posteljici pri vas vsakodnevni vir stiske, si lahko več o mojem nežnem pristopu in individualnem svetovanju preberete na strani Moje storitve.

Lara, Sladko spanje